VDSS sodba Pdp 102/2008

Jedro

Za presojo utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je odločilno, da se tožena stranka tako v pisni obdolžitvi kot v pisni odpovedi ni v ničemer sklicevala na obstoj interesov obeh strank, ki bi pomembno vplivali na medsebojna razmerja, zaupanje oziroma na možnost nadaljevanja delovnega razmerja. Ker tega tožena stranka tudi v sodnem postopku ni zatrjevala ali dokazala, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča in tožena stranka sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 12. 2004, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki dne 23. 12. 2004 ni prenehalo in da pogodba o zaposlitvi z dne 3. 6. 1991 še velja. Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 23. 12. 2004 dalje do reintegracije ter vpisati delovno dobo za čas od 23. 12. 2004 dalje do reintegracije, v delovno knjižico, vse v osmih dneh, da ne bo izvršbe. Odločilo je, da mu je tožena stranka dolžna povrniti pravdne stroške v višini 1.676,16 EUR, v roku osmih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, in sicer zaradi absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, ker je sodišče napačno uporabilo 1. in 2. odstavek 110. člena Zakona o delovnih razmerjih in ker ni uporabilo 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zamudila rok za odpoved. Prepričana je, da ne zadošča, da bi za kršitev pogodbe o zaposlitvi izvedel katerikoli delavec, zato meni, da 15-dnevni rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR ni mogel pričeti teči prej, preden je bila o kršitvi tožnika obveščena D.P., ki je bila tožniku nadrejena kot vodja oddelka priprave ovojnine. Drugi odstavek 110. člena ZDR določa, da je možno podati izredno odpoved v šestih mesecih od nastanka razloga. Zato bi sodišče prve stopnje moralo pravočasnost podane odpovedi presoditi še ob uporabi subjektivnega (pravilno: objektivnega) šestmesečnega roka. Tožnik je navajal, da je s tem, ko je prečrtal besedilo, da je treba Atorvastatin pakirati z dušikom, opozoril na napačno pakiranje. Tožena stranka trdi nasprotno. Tožnik je dejstvo, da se je Atorvastatin napačno zapakiral, prikril. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da bi tožnik moral v proizvodno poročilo vpisati, da je bilo pakiranje napačno in o tem obvestiti nadrejeno delavko D.P., če bi hotel opozoriti na težko napako pri pakiranju, pa ni ravnal tako. Tožnik je edini odgovoren, da se pakiranje opravi po pravilnem postopku. Priča D.P. je obrazložila, kako bi moral pravilno postopati tožnik, ko je ugotovil, da serija tablet Atorvastatin ni pakirana z dušikom. Navaja, da je izpodbijana sodba napačna tudi iz razloga, ker odstopa od uveljavljanega stališča v sodni praksi, da teče 15-dnevni rok za izredno odpoved od zagovora delavca.

Ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ne more biti odgovoren za napačno pakiranje, ker ga takrat ni bilo v službi. Razlog, da je prišlo do napačnega pakiranja, je bil namreč ta, da tožnik ni pravočasno pripravil tehnološkega postopka pakiranja. V odpovedi sicer to ni izrecno zapisano, je pa v odpovedi navedeno, da je svojo delo opravljal malomarno. Sodišče prve stopnje ni ravnalo pravilno, ko ni ugotavljalo, zakaj tožnik pred spornim pakiranjem ni pripravil tehnološkega postopka pakiranja Atorvastatin. Iz tega razloga je moč očitati izpodbijani sodbi, da je ostalo dejansko stanje neraziskano. Tožnik je bil glede na svoje delovno mesto odgovoren za pripravo tehnološkega postopka pakiranja. Sodišče je verjelo tožniku, da se je sporno pakiranje Atorvastatin dne 23. 9. 2004 začelo v nasprotju s planom, ni verjelo priči D.P., ki je izrecno zatrdila, da je bilo sporno pakiranje vseskozi predvideno za 23. 9. 2004. Ker izpodbijana sodba o tem ne vsebuje razlogov, se je v tem delu ne da preizkusiti, kar pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Ob skoraj pravilnem zapisu v sodbi, da je tožnik ravnal premalo skrbno, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da njegova kršitev ni bila tako težka, da bi bil to lahko razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč kvečjemu za redno odpoved. Ta ugotovitev je napačna, ker sodišče v sodbi ni ugotovilo vseh dejstev v zvezi z očitano kršitvijo. Če bi jih, bi moralo izredno odpoved potrditi. Iz odpovedi, vsaj iz besedila 4. in 5. odstavka, jasno izhaja, kaj je bil razlog, da tožena stranka ni želela in ne mogla s tožnikom nadaljevati delovnega razmerja v odpovednem roku. Kar v besedilu sporne odpovedi ni bilo obrazloženo, je obrazložila priča. Dejstvo je, da je bilo zaradi prikrivanja malomarnosti tožnika potrebno na novo izdelati uvajalne serije 260.000 tablet in odgovor tožnika, da količina ni nič posebnega, kaže na tožnikov malomaren odnos do dela. Iz pričanja D.P. bi moralo sodišče razbrati, da je bilo zaupanje med strankama porušeno. Sodišče v izpodbijani sodbi kakšnih razlogov, zaradi katerih ne bi verjelo D.P., ni povedalo, ker je menilo, da bi jih morala toženka, če bi držale, obrazložiti že v sami sporni odpovedi. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačen tudi izrek o stroških postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, vendar iz napačnih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 292/2006 z dne 8. 3. 2007 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je v nadaljnjem postopku v skladu z napotili pritožbenega sodišča dopolnilo dokazni postopek ter ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 2. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji). Tožena stranka je tožniku očitala storitev hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja iz hude malomarnosti.

Za zakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je potrebno, da sta izpolnjena dva pogoja: da je podan eden od odpovednih razlogov, ki jih določa zakon (1. odstavek 111. člena ZDR) in da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega razloga oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (1. odstavek 110. člena ZDR). Poleg tega morajo biti izpolnjene nekatere druge zahteve, ki so namenjene varstvu delavčevih pravic: vročitev pisne obdolžitve in omogočen zagovor delavca (2. odstavek 83. člena ZDR), obvestilo sindikatu, katerega član je ob uvedbi postopka in če delavec tako zahteva (1. odstavek 84. člena ZDR), pisna oblika izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (86. člen ZDR) in spoštovanje subjektivnega oziroma objektivnega roka, v katerem je mogoče podati izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (2. odstavek 110. člena ZDR).

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala po poteku 15-dnevnega roka, odkar se je seznanila z razlogi. Ugotovilo je, da se je tožena stranka seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, že 6. 10. 2004, ko je pregled proizvodnega poročila opravil vodja DE X, ali pa 7. 10. 2004, ko je pregled opravila vodja področja D.. Pregled proizvodnih poročil sta kasneje podpisala še vodja OR C. 7. 12. 2004 in tehnolog A.S. 8. 12. 2004. Štelo je, da roka za izredno odpoved ni mogoče raztezati čez nerazumne meje, poleg tega pa tožena stranka ni dokazala, kateri pregledi in s strani katerih oseb naj bi bili v skladu s sistemskim postopkom tožene stranke sploh odločilni za seznanitev pravilnosti pakiranja zdravil ali pripravkov.

Pritožbeno sodišče se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi zamudila 15-dnevni rok. Rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR je prekluzivni rok, ki se glede na sodno prakso upošteva po uradni dolžnosti. Vprašanje, kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je dejansko vprašanje. Seznanjen je lahko takoj, ko je do razloga dejansko prišlo, lahko pa se z njim seznani kasneje vse do zagovora delavca, ki je predviden v določbi 2. odstavka 83. člena ZDR. Zagovor je torej zadnji možen čas, da se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. V konkretnem primeru je ta rok (subjektivni) lahko začel teči šele, ko se je tožena stranka seznanila s tožnikovim zagovorom. Šele potem, ko je tožnik podal svoj zagovor, je tožena stranka lahko ocenila, ali je bilo njegovo ravnanje malomarno in ali je pogodbeno obveznost kršil. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zato začel teči šele, ko se je delavka D.P., ki je bila tožniku nadrejena kot vodja oddelka priprave ovojnine seznanila oziroma bila obveščena o tožnikovi kršitvi. Tožena stranka sicer napačno obrazlaga, kaj je subjektivni in kaj je objektivni rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR. Bistveno je, da je tožena stranka v 15-dnevnem subjektivnem roku iz 2. odstavka 110. člena tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Objektivni rok, ki začne teči ob nastanku razloga za izredno odpoved, kar je objektivna okoliščina in nima zveze z vednostjo tožene stranke, v spornem primeru ni potekel, ker je bila kršitev storjena 23. oziroma 24. 9. 2004. Kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, je tožena stranka izvedela za kršitev delovne obveznosti 8. 12. 2004, zato je izredna odpoved z dne 23. 12. 2004 podana v okviru 15-dnevnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR, torej pravočasno.

Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je za presojo utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi odločilno, da se tožena stranka tako v pisni obdolžitvi kot v pisni odpovedi ni v ničemer sklicevala na obstoj interesov obeh strank, ki bi pomembno vplivali na medsebojna razmerja, zaupanje in nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja. Tega tudi v postopku pred sodiščem ni zatrjevala ali dokazovala. To pa je po zaključku pritožbenega sodišča odločilno za presojo o neizkazanosti vseh predpisanih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz določbe 1. odstavka 110. člena ZDR. Zato je neutemeljeno pritožbeno navajanje, da iz odpovedi jasno izhaja razlog, zakaj nadaljevanja delovnega razmerja tožena stranka ni želela. Sama priča D.P., na katero se sklicuje tožena stranka, je izpovedala, da kot vodja oddelka ni pristojna za odločanje, ali bo tožnik ostal zaposlen ali ne. Pritožbeno sodišče tudi ne sprejema pritožbe, da so bili odnosi tako porušeni oziroma, da je tožnik izgubil zaupanje tožene stranke ob upoštevanju, da je od storitve kršitve do izredne odpovedi minilo več kot tri mesece, pri tem pa ni nepomembno, da je sama tožena stranka predlagala kot alternativo, da sodišče prve stopnje v primeru, da bo ocenilo, da ni razlogov za izredno odpoved, preizkusi sporno odpoved ob uporabi zakonskih določil ZDR, ki urejajo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 110. člena ZDR, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, glede na ugotovitev, da niso bili izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik in tožena stranka sama krijeta svoje pritožbene stroške, tožena stranka zato, ker ne glede na izid spora nosi stroške postopka (člen 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih; Ur. l. RS, št. 2/2004), tožnik pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi zadeve.

Datum zadnje spremembe:

27.10.2009

Podobni dokumenti:

• VDSS sodba in sklep Pdp 149/2007
• VDS sodba Pdp 381/2007
• VDSS sodba Pdp 569/2007